KAJ POČNEM POLEG GLASBE

Glasba objema devet desetin mojega življenja. Pravzaprav se nikoli ne morem povsem izviti iz njenega objema. Saj ne,da bi to hotela, ampak včasih je živ žav, ki je povezan z njo, množice ljudi.., preglasen, tedaj je moje zatočišče narava. Včasih pobegnem s psičko Tio na svojem razmahanem biciklu nekam, kjer lahko slišim tišino. Največkrat pa brkljam po zemlji na svojem mini vrtu v Polju pri Ljubljani, kjer živim s svojo družino. Dom in družina sta moje zatočišče, moj oltar, moje izhodišče za vse kar počnem.
Pravzaprav ne vem točno kdaj je vrtnarjenje zlezlo v moje srce in kdaj sem začutila , da me pomirja in napolnjuje. Spominjam se,da je moja mami vedno rada kaj pridelala na svoji mali krpici zemlje in še danes pri svojih 73 letih pridno vrtnari in mi večkrat svetuje kako in kaj. Sama pa  sem v svojih mladih letih raje delala velikanske ovinke okoli vrta, da mi ne bi bilo treba puliti plevela. Raje sem čepela sredi travnika in  opazovala čebele, ki so se pasle v pisanih cvetovih in metulje, ki so sedali na robove rož in srkali sladke sokove.Tudi prav na vrhu velikanske češnje sem lahko prebila cel dan in tako imela širok razgled na svet pa še  zajtrk, kosilo in večerjo  sem imela kar na dosegu rok.

Ja, morda je tedaj vame zlezla ljubezen do narave. Živela sem v majhnem kraju, ali bolje na vasi, ki je imela še žlahten vonj po naravi.

   

Če ljubiš naravo,  potem ljubiš naravno. Ni  boljšega kot ugrizniti v sočne sadeže, ki zrastejo na vrtu, na katerem ni naravi škodljivih snovi. Seveda tudi sama ne želim uporabljati sredstev, ki so na voljo za boj proti škodljivcem in plevelom, ki so na vrtu tudi doma. Škodljivce odstranjujem ročno ali si delam pripravke iz kopriv. Svet je zapadel v začaran krog iz katerega bi težko izstopili, če bi že predvčerajšnjim prenehali onesnaževati Zemljo.Vode so umazane in kmalu….dolga tema in dolgo razpredanje…o tem kdaj drugič.
Nimam še veliko časa, da bi se bio vrtnarjenju lahko bolj natančno posvetila. Morda nekoč…na malo večji krpi zemljice, v sončnih krajih…o tem sanjarim.Vem, da je svet pošteno zapackan in vem, da je moje početje kaplja, ki na prvi pogled ne spremeni ničesar, a vsaka kaplja je pomembna.Če preštejemo ljudi na svetu, dobimo veliko kapelj. Boli me to,da je največji pujs na Zemlji ravno človek. Zato sem še bolj zagnana.Svoj vrtiček imam rada. Počasi postaja vedno bolj sadni vrt. Veliko je ribeza, ki mi prav vsako leto čudovito uspe. Debele kiselkaste jagodke ribeza so prava zakladnica C-vitamina.

Kolikor ga ostane,ga spravimo v obliki želeja za zimske dni.Imam veliko gredico jagod, mlado češnjo, ki rodi sadeže že drugo leto, a jih zaenkrat štejemo še na prste obeh rok. Na robu vrta se bohotijo maline, ravno zdaj , v juliju zorijo in so nad dobre. Nič jih ne bo ostalo za ozimnico, vse pojemo sproti, tako kot jagode. Ko bodo vsi ti sadeži pobrani, bodo na vrsti robide, letos kaže zelo dobro, robide bodo na jesen tudi v kozarčkih. Za vzorec imam tudi borovničk. Vmes, med temi sadnimi rastlinami, pa je seveda veliko, naši družini zelo ljubega, stročjega fižola, solate, radiča, blitve, rukole, pradižnika, špargljev, nekaj grmičkov krompirja, ki ga sadim že iz vraževernosti. Vesela sem, če mi sreča raste kar na vrtu. Ljudje , ki hodijo mimo rečejo, da ima Damjana krompir-srečo, jaz pa rečem , da imam blagoslov. Obvezno imajo poseben prostor zelišča, ki jih v kuhinji uporabljam vsakodnevno. Redkokdaj se zgodi, da ne kuhamo kosila.
   

V poletnem času, ko je na vrtu res obilje vsega in si lahko izmišljuješ kaj boš kuhal, je za nas raj. Juhe so skoraj dnevno na jedilniku in razno razne solate. Moja priljubljena juha je fižolova juha. Recept je odvisen od tega, kaj bo poleg juhe še zraven oz.ne bo. Če se odločim, da bo kosilo juha in solata, potem bo juha močnejša in bom ostali zelenjavi dodala tudi krompir.Na olivnem olju rahlo prepražim čebulo in por. Dodam na kolobarčke narezano korenje,česen na drobno narezane stroke fižola in krompir narezan na kocke, še malo svežega paradižnika..zdaj je menda vse. Moje kuhanje je bolj nekakšna impro liga.
Zalijem z vodo in kuham pol ur'ce. Nato dodam zelišča-peteršilj, drobnjak, luštrek in še ščepec provansalskih dišavnic.Malce pretlačim,ne preveč,ker rada čutim koščke zelenjave,saj tudi ko so že kuhani vsak zase oddajajo okus,ki napolnjuje želodec in srce.

Ko juho serviram, dodam še kislo smetano, ki si jo vsak doda po želji. Zraven velika skleda radiča s paradižnikom olivnim oljem,domačim jabolčnim kisom, česnom in kanček balzamika. Morda še malo oliv, če so še slučajno v hladilniku.

Ugotovim, da sem pozabila na sol. Da se pomagati. Kosilo dopolnimo s poobedkom, maline in ribez. JU-hu-hu…lahkost bivanja.

Kadar stopim na vrt, tedaj ne mislim na čas. Tudi telefona običajno nimam s sabo. Moji prijatelji se večkrat jezijo, da me ne morejo priklicati. Pregledujem liste, uši pospremim na zadnjo pot, odstranim kakšnega polža in pozdravim kosovko, ki že drugič letos hrani svoj naraščaj in tako pomaga tudi meni pri boju s škodljivci. Zdi se mi, da rastline vedo, da prihajam, saj me s svojo bujnostjo skrijejo medse in naenkrat izgine ves ostali svet. Na vrtu sem rada sama, včasih me obišče kdo od družinskih članov, a redko. Vedo,da je to kotiček, kjer sem  rada sama in od koder pridem z napolnjeno in obložena z zelenjavo nabrano za pripravo kosila. Vse rastline imam rada in s hvaležnostjo jih občudujem. Narava je čudežna in jaz se ji pri svojih enainštiridesetih še vedno ne morem načuditi in upam, da se ji nikoli ne bom.  Damjana
   
En pokuk med slike s poroke
 
Avtorske pravice ©